Imunski sistem človeka je ena najbolj kompleksnih mrež v telesu. Njegova naloga je prepoznati in odstraniti vse, kar ni del nas – od virusov in bakterij do rakavih celic. Večino časa deluje natančno in usklajeno, vendar se včasih ta prefinjeni nadzor poruši. Takrat imunske celice napadejo lastna tkiva, kar vodi v razvoj avtoimunskih bolezni. Razumevanje mehanizmov, ki vodijo do teh napak, je ključno za razvoj novih terapevtskih pristopov. Ena od obetavnih metod, ki v zadnjih letih priteguje pozornost znanstvenikov, je hiperbarična kisikova terapija (HBOT). V nadaljevanju bomo pogledali, kako deluje imunski sistem, kakšna odkritja so bila v zadnjem času nagrajena z Nobelovo nagrado in kako lahko kisik pod pritiskom vpliva na ravnovesje imunskega odziva.
Imunski sistem – več nivojski obrambni mehanizem
Človeški imunski sistem sestavljata dve glavni veji: podedovani (nespecifični) in pridobljeni (specifični) imunski odziv.
Podedovani imunski sistem deluje kot prva linija obrambe. Aktivira se hitro, takoj ob stiku z nevarnostjo, vendar deluje splošno in ne razlikuje med posameznimi povzročitelji. Vanj spadajo fizične pregrade, kot so koža in sluznice, ter celice, ki vsiljivce požirajo (fagociti).
Ko ta prva obramba ne zadošča, vstopi v igro pridobljeni imunski sistem. Ta deluje počasneje, a izjemno natančno. Nauči se prepoznavati določene viruse ali bakterije in se nanje odzove ciljno. Ključno vlogo v tem delu imajo B-celice in T-celice, ki skupaj tvorijo osrednji steber adaptivne imunosti.
B-celice in T-celice – specializirani stražarji imunskega sistema
B-celice so odgovorne za tvorbo protiteles – beljakovin, ki krožijo po krvi in se vežejo na tuje delce, jih označijo in pomagajo drugim imunskim celicam, da jih uničijo. T-celice pa delujejo znotraj tkiv. Njihova naloga ni vezava na viruse v krvi, temveč uničenje že okuženih celic. Obstajajo različni tipi T-celic:
- citotoksične T-celice (neposredno uničujejo okužene ali rakave celice),
- pomožne T-celice (usklajujejo odziv drugih imunskih celic),
- regulatorne T-celice oz. Treg celice (nadzorujejo celoten sistem in preprečujejo, da bi se imunski odziv prekomerno razvil ter začel uničevati lastno tkivo).
Ravnovesje med aktivnimi in regulatornimi T-celicami je bistveno. Ko regulatorne T-celice ne delujejo pravilno ali jih je premalo, se poveča tveganje za razvoj avtoimunskih bolezni.
(Vir: B CELLS and T CELLS EXPLAINED!)
Nobelova nagrada 2025 – razumevanje “zavore” imunskega sistema
To leto je Nobelov odbor za fiziologijo oziroma medicino nagradil tri znanstvenike – Shimona Sakaguchija, Mary Brunkow in Freda Ramsdella – za njihova odkritja regulatornih T-celic in njihovega ključnega pomena pri ohranjanju imunskega ravnovesja.
Sakaguchi je že v devetdesetih letih dokazal, da pri miših, ki teh celic nimajo, pride do hudih avtoimunskih obolenj. Brunkow in Ramsdell sta pozneje odkrila poseben gen (Foxp3), ki omogoča razvoj regulatornih T-celic. Mutacije v tem genu pri ljudeh povzročajo redke, a hude avtoimunske bolezni.
Ta odkritja so spremenila razumevanje imunskega sistema. Pokazala so, da telo ne potrebuje le “napadalnih” celic, ampak tudi “zavore” – to so celice, ki pravočasno umirijo vnetje in preprečijo samouničenje. Danes številne raziskave iščejo načine, kako te zavore okrepiti pri avtoimunskih boleznih ali pa jih oslabiti pri raku, kjer je imunski odziv pogosto preveč zadržan.
(Viri: Medicine Nobel goes to scientists who revealed secrets of immune system ‘regulation’; Press release: The Nobel Prize in Physiology or Medicine 2025 – NobelPrize.org)
Avtoimunske bolezni – ko ravnovesje odpove
Avtoimunske bolezni nastanejo, ko se T-celice napačno aktivirajo in začnejo napadati telesu lastne strukture. Ta proces spremljajo kronična vnetja, sproščanje vnetnih molekul (citokinov) in postopna poškodba tkiv.
Med pogostimi avtoimunskimi boleznimi so:
- multipla skleroza, pri kateri imunski sistem uničuje mielinsko ovojnico živčnih vlaken,
- revmatoidni artritis, kjer vnetje prizadene sklepe,
- sladkorna bolezen tipa 1, pri kateri T-celice napadejo celice trebušne slinavke, ki proizvajajo inzulin.
Čeprav imajo bolezni različne simptome, jih povezuje skupen mehanizem – pretirano aktiviran imunski odziv, ki se ne zna pravočasno ustaviti. Zdravljenje zato ne temelji le na lajšanju simptomov, temveč tudi na iskanju načinov, kako ponovno vzpostaviti imunsko ravnovesje.
Izzivi običajnega zdravljenja
Standardna zdravila za avtoimunske bolezni so predvsem imunosupresivi in biološka zdravila. V najboljšem primeru ublažijo zagon bolezni, znižajo vnetje in upočasnijo okvare. A imajo omejitve: niso učinkovita pri vseh, lahko povzročijo okužbe in pogosto zahtevajo dolgotrajno zdravljenje ter pozorno spremljanje. Zato medicinska skupnost išče dodatne, dopolnilne poti, posebej tiste, ki ciljajo na temeljne mehanizme imunskega neravnovesja.
Kisik – stari pristop z novim razumevanjem
Hiperbarična kisikova terapija (HBOT) se že desetletja uporablja v medicini – predvsem pri dekompresijski bolezni, zastrupitvi z ogljikovim monoksidom in celjenju ran. V zadnjih letih pa raziskave kažejo, da ima lahko ta terapija vpliv tudi na imunske in vnetne procese.
V komori za hiperbarično terapijo pacient diha 100-odstotni kisik pri tlaku, ki je 1,5 do 3 – krat višji od atmosferskega. S tem se poveča količina raztopljenega kisika v krvi in tkivih. Višja koncentracija kisika lahko vpliva na delovanje imunskih celic in zmanjšanje vnetja.
Raziskave nakazujejo, da HBOT:
- zmanjšuje količino vnetnih beljakovin (citokinov) v telesu,
- zmanjšuje aktivnost avtoagresivnih T-celic, ki sodelujejo pri razvoju bolezni,
- povečuje delovanje regulatornih T-celic (Treg) in s tem spodbuja protivnetne mehanizme,
- izboljšuje oksigenacijo živčnega tkiva ter pospešuje regeneracijo poškodovanih celic.
Ti rezultati nakazujejo, da kisik pod pritiskom lahko vpliva neposredno na ravnovesje med škodljivimi in zaščitnimi T-celicami.
Kako HBOT deluje na imunski sistem
Raziskovalci se strinjajo, da delovanje HBOT temelji na kombinaciji presnovnih, žilnih in imunskih učinkov.
- Presnovni učinek: povečana oksigenacija zmanjša stres v celicah in izboljša delovanje mitohondrijev.
- Žilni učinek: HBOT spodbuja nastajanje novih kapilar in izboljšuje mikrocirkulacijo.
- Imunski učinek: vpliva na izražanje genov, povezanih z vnetjem, in uravnava razmerje med vnetnimi ter protivnetnimi celicami.
Kombinacija teh učinkov lahko prispeva k zmanjšanju kroničnih vnetij, ki so temeljni dejavnik pri številnih avtoimunskih boleznih. Pomembno pa je poudariti, da HBOT ni nadomestilo za standardno zdravljenje, temveč možen dopolnilni pristop.
Zaključek
Raziskave zadnjih let vedno bolj potrjujejo, da kisik ni le gorivo za naše celice, temveč tudi pomemben regulator imunskega odziva. Hiperbarična kisikova terapija lahko vpliva na delovanje T-celic, zmanjšuje vnetje in spodbuja procese regeneracije – mehanizme, ki so ključni pri številnih avtoimunskih boleznih.
Jasno je, da povezava med kisikom, imunskim ravnovesjem in zdravjem odpira nova raziskovalna obzorja. Vprašanje, ki ostaja, ni več ali HBOT vpliva na imunski sistem temveč kako natančno lahko ta vpliv usmerimo v korist bolnikov.
